Glavni sestavni mineralioksidiran svinec-cinkova ruda vključuje cerusit in anglesit, ki sta sekundarna minerala, ki postopoma nastajata iz primarnih mineralov pod oksidacijskimi pogoji. Oksidirana svinčevo-cinkova ruda je običajno povezana s piritom, sideritom itd., ki tvori nahajališča, kot je limonit. Oksidirana svinčevo-cinkova ruda ima širok razpon razširjenosti in zaradi različnega izvora pogosto tvori bogata rudišča v ostankih in koluvialnih nahajališčih.
Glavni sestavni minerali sulfidne svinčevo-cinkove rude vključujejo galenit in sfalerit, ki sta primarna minerala. Sulfidna svinčevo-cinkova ruda je običajno povezana s piritom, halkopiritom itd., ki tvorijo polimetalne rude. Zaloge in porazdelitev sulfidne svinčevo-cinkove rude so veliko večje od zalog oksidirane svinčevo-cinkove rude; zato se večina kovin svinca in cinka pridobiva iz sulfidnih rud.
Značilnost tegaOksidirani svinec-Cinkova ruda je, da sta se svinec in cink v njej že povezala s kisikom, kot rja. Za obravnavo se običajno poslužujemo dveh metod:
Metoda redukcije: Kot že ime pove, to vključuje "odvzem" kisika, pri čemer se oksidi spremenijo nazaj v čiste kovine.
Metoda izpiranja s kislino: To vključuje raztapljanje s kislino, pretvorbo v tekočino in nato ločevanje potrebnih kovin iz tekočine.
Obe metodi sta zelo učinkoviti pri "reduciranju" oksidov v kovine ali njihovem raztapljanju v kislini za nadaljnjo predelavo.
V tej rudi sta svinec in cink združena z žveplom. Za njegovo izboljšanje uporabljamo predvsem dve glavni metodi:
Pirometalurgija (praženje pri visoki temperaturi): To zahteva izjemno visoke temperature. S kemičnimi reakcijami pri visokih temperaturah se sulfidi pretvorijo v kovinske elemente. To si lahko predstavljate kot "praženje pri visoki temperaturi," sežiganje žvepla.
Hidrometalurgija (kislinsko raztapljanje): To je nekoliko podobno zgornji metodi kislinskega luženja, pri čemer se uporabljajo tudi kemične metode, kot je raztapljanje kisline za ekstrakcijo kovin iz rude.